Pred turo: Grčija - Albanija - Makedonija - Bolgarija - Srbija

Portorož - Trst /ferry/ - Krf (Gr) - Sarande (Al) - Vlore (Al) - Ohrid (Mk) - Sofia (Bg) - Beograd (Rs)

  2.9.2013 -  14.9.2011 

 

Vprašanje po kateri poti naj se odpravimo iz Krfa proti Sofiji, je rešeno. Greva po najbolj nelogični, vendar upam, da po najzanimivejši poti. Odločila sva se, da se spotoma popeljeva še malo po albanski obali, ostaneva tam kak dan in si še kakšnega prišparava za Makedonijo.

Štart v ponedeljek zjutraj iz Trsta. Prvi dan in noč bova taborila ob bazenu na trajektu. Sixpack, blazine in spalke so pripravljene. 

 

Matjaževa prva moto fura

5. in 6.Dan: Novi sad - Koritnica (Baška grapa) - Lucija 823 km

Zjutraj kavica kot gazde. Jaz sem še izkoristil priložnost in si opral motor od vse te prašine slovenskih, hrvaških, srbskih, bolgarskih, romunskih in madžarskih cest, ki sva jih na tej furi prevozila.

Točno ob devetih sva sedela ob kavici na vrh Fruške gore in čakala na Miloša in Rodano. Dočakali smo le klic in glas, ki nas obvešča: 'nas je navigacija zapeljala proti Bački Palanki...'. Ok, nadaljujta. Se vidimo doma. Ni nam bilo usojeno da kot smo začeli tudi zaključimo potovanje skupaj. 

No, in to vse skupaj malo dodatno pojasnuje tisto, kar sem opisoval na začetku tega potopisa...Bolj kot sva se pomikala proti severu, topleje je bilo. Naprej od Obrežja je termometer pri 150 km/uro kazal točno 40 stopinj. Pa ja ne greva v Portorož v takem! In že telefoniram in povprašujem za prenočišče pri Viliju, bajkerju iz Koritnice, ki ima tam kamp... Čez dobre dve ure sva že tam.

 













Zvečer se ob prijetnih dvajsetih stopinjah s prijatelji malo 'preštejemo', saj v Koritnico hodim že vsaj 20 let in to večkrat na leto...

Za jutri je napovedan dež. Ko bi vsaj bil. Rajši bi bil moker od dežja kot od potu pri 40 stopinjah.

In res sva se prebudila v oblačno jutro in ob rahlem rosenju odpeljala proti domu. Vmes pa seveda še obvezen obisk in kavica pri mami v Vojščici na Krasu...

Za konec: 

V dveh letih sva dodobra spoznala Bolgarijo, eno najstarejših držav v Evropi. Prepeljala sva jo vzdolž in počes. Narodnostno je precej 'čista država'. Večina, več kot 85% je Bolgarov, ostalo so Turki in 4% je ciganov. Je pa več kontrastov videti v sami pokrajini, od nižin na severu in preko hibovja Stare planine in Rodopov do morja na jugu. Za vse dele te dežele pa velja, da je na gosto posejana z zgodovinskimi, turističnimi in kulturnimi znamenitostmi in da je prav vsak ta del vreden ogleda. Samo življenje na prvi pogled, po vstopu v Evropsko skupnost in prvega političnega in gospodarskega buma, sedaj stagnira. Kriza. Ljudje so nekoliko bolj zadržani in le redki poznajo še kak drugi jezik razen bolgarščine. Je pa pri komunikaciji in razumevanju dobrodošla majhna podobnost s srbskim jezikom. Septembra se spet za nekaj dni vračava v Sofijo. Predvsem zaradi prijateljev, ki sva jih tam pridobila.

V Romunijo sva letos zapeljala prvič. Prva ugotovotev je, da so stereotipi o revni, umazani in nevarni državi, kjer te oropajo sredi belega dne, popolnoma zgrešeni. Namesto tega te pričaka dežela slikovitih in ohranjenih srednjeveških mest (sami Ptuji in Škofje loke), gradov in utrdb, slikovitih gora in ledeniških jezer, podzemnih jam, narodnih parkov, ... za bajkerje pa še slikoviti prelazi kot je Transfaragasan, eden najlepših na svetu. Pa da o zanimivi Bukarešti in legend o Drakuli sploh ne govorim...

Druga ugotovitev je, da se v Romunijo čimprej povrneva in si vzameva neprimerno več časa, kot sva si ga letos.

Za obe državi pa drži, da na vsej 4970 kilometrov dolgi furi, nisva doživela niti ene same neprijetnosti ne na cesti, ne med ljudmi.

Milošu in Rodani se zahvaljujem za prijetno družbo na poti.

Lep pozdrav
Radovan

4.Dan: Sighisuara - Hunedoara - Novi sad 495 km

 
Po prepeljanih 100 kilometrih smo nehote za uro postali v mestu Sibiu.

Ne da bi opazil, nas je Garmin proti Hunedoari vozil po daljši južni cesti preko Sibiu in ne po gornji, kjer bi si imeli priložnost ogledati še zanimivo mesto Alba Iulia. 

 














No, nič hudega. Tudi Sibiu je vreden ogleda. Mesto je eno kulturnih prestolnic v Romuniji. Leta 2007 je bilo skupaj z Luxemburgom tudi Evropska prestolnica kulture. V prejšnjih stoletjih je bilo tudi glavno mesto Transilvanije. 



Zanimivo je tudi to, da je bilo za bivanje to mesto po Forbesu rangirano za osmo najidilično mesto v Evropi.

 


Hunedoara. Sredi dneva smo parkirali motorje prav pred edinim mostom, ki nas čez 30 metrov globok varnostni jarek pripelje na grad Korvin. Zgrajen je bil okoli leta 1440. Čeprav ga imenujejo tudi Drakolin grad, s samim grofom Drakulo nima kaj dosti več kot to, da je ta v njem le nekajkrat prespal. 

Je pa pomembnejši zato, ker je v tem gradu odraščal ogrski kralj Matyas Korvin. Ta kralj kot legenda živi tudi v slovenskem okolju vsem poznan kot Kralj Matjaž. Trenutno spi pod Peco in čaka, da se mu brada sedem krat ovije okoli mize, nakar se bo prebudil. 

Po izračunih bi glede na preostalo pot do Novega sada bili tam okoli 8 ure zvečer. Ravno prav za večerni ogled mesta in večerjo v kakšni dobri restavraciji, ki jih tam ne manjka.Rečeno, ampak ni bilo storjeno. Nebi bilo dobro, če kaj na poti ne gre tudi narobe. Ko smo se dogovorili, da se v Timisoari ne ustavimo, ampak da se odpeljemo direkt za Novi sad, je Miloš, ki je vozil za mano ob smerokazu za Timisoaro zavil iz glavne ceste in nadaljeval pot v tej smeri, prepričan, da sem tja zavil tudi jaz. Vsak vodeči v skupini ob zapuščanju glavne ceste poskrbi, da to tisti za njim opazijo. V najslabšem primeru se tudi ustavi in počaka. Sam sem se ustavil, čakal, telefoniral. Nič.

S Tatjano se odločiva, da greva za njima in da je bila mera polna se mi zaradi čakanja in delovanja Garmina brez napajanja sprazni baterija do konca. To iz izkušenj pomeni, da potrebujem vsaj eno uro vožnje, da bo Garmin spet oživel in pomeni tudi, da se moram vrniti na glavno cesto, da se še sam ne izgubim. 

Na prvi benzinski ustavim in se odločiva, da bova počakala Miloša in Rodano. Končno se mi po eni uri čakanja oglasi in ker sva že fajn narazen skleneva, da se dobiva v Novem sadu. Po pregledu karte se odločim, da ubereva pot preko madžarskega Szegeda in mejnega prehoda Nadlac po avtocesti vse do Novega sada. Nekaj več kilometrov, ampak hitrejša pot. 

Zaradi čakanja sva s Tatjano izgubila že skoraj 2 uri. Ob prihodu v Novi sad spet pokličem Miloša. Pošlje mi naslov motela, katerega pa moj prebujeni Garmin ni našel, pa tudi na benzinski se je samo enemu nekaj sanjalo, da naj bi bilo to kakih 15 km nazaj proti Bački Palanki. Ura je bila že 10 in sanje o večernem Novem sadu so ugasnile. 

Povečerjava in si urediva spanje v vasici Popovica ob poti proti Fruški gori. 

Apartma je bil najslabši in skoraj najdražji na vsej poti, ampak vreden svojega denarja. Prava dogodivščina. Ob pivicah in globokih politično-gospodarsko-športno-kulturnih debatah z domačimi sem skoraj pozabil it spat. Milošu sem še poslal sms, da se zjutraj dobiva v restavraciji na vrh Fruške gore. Menda bo ja našel, saj je to edini hrib v Vojvodini.

3.Dan: Brasov - Bran - Sinaia - Sighisuara 245 km

 



Zjutraj smo z motorji še enkrat zaokrožili po starem mestnem središču in skozi ena od dveh ohranjenih vrat v mestnem obzidju zapeljali v smeri proti gradu Bran, ki je 30 km oddaljen od Brasova. To je eden izmed vsaj treh gradov v Romuniji, ki jih stare legende povezujejo z Drakulo, oz. Vladom III., znanim predvsem po načinu mučenja, ki ga je prakticiral.

Prvega, grad Poeinari, smo si z razdalje ogledali včeraj. Tretji, v mestu Hunedoara, pa pride na vrsto jutri.

Grad Bran je bil zgrajen leta 1378 kot utrdba za obrambo pred vpadi Turkov. Zadnji lastniki so potomci kraljeve družine Habsburžanov, ko jim je leta 2006 bil grad povrnjen, še prej pa prenovljen in odprt kot posebna turistična atrakcija in ga kot prvi privatni muzej vsako leto obišče skoraj pol milijona obiskovalcev.

Meni bo ostal v spominu predvsem po gneči, ko me je reka ljudi iz vseh koncev sveta nosila po ozkih stopniščih, hodnikih in sobanah.




 


 












 
Za natančnejši ogled ni bilo niti najmanjšega pogoja. Še najbolje je z gradom opravil Miloš, ki se je takoj za vhodnimi vrati obrnil in nas počakal na kavici v bljižnji vasi.


Ker je bil grad skozi vsa zadnja stoletja naseljen je v njem obnovljenega ali ohranjenega dosti avtentičnega pohištva.

Od leta 1920 je bil omiljena rezidenca in dom kraljice Marije. Kasneje, leta 1948 je bil grad njeni dedinji princesi Ilijani zasežen, kraljeva družina pa izgnana v tujino.

Čas je, da nadaljujemo pot do od doma najodaljenejše točke, kamor smo se namenili v Romuniji . Od tam naprej pa bomo vsak prevožen kilometer bliže domu.

Tako se odpravimo do mesteca Sinaia, oz. še kak kilometer naprej na ogled renesančnega dvorca Peleš.

Ni čudno, da se je takratni prvi romunski kralj Karel I zaljubil v to veličastno gorsko pokrajino in zakupil kar 1500 kvadratnih kilometrov veliko posest na katerem si je namenil zgraditi dvorec, ki je postal najpriljubnejša rezidenca zadnjih romunskih kraljev.

Zgraditi ga je dal leta 1873 in dokončan je bil leta 1883.

Po letu 1947 je, kot vse kraljevo, tudi ta graščina z vsem okoliškim posestvom prešla v roke režima. Leta 1953 je bil razglašen kot muzej, vendar ne za dolgo, saj ga je Čaučesku leta 1975 zaprl za javnost in ga uporabljal kot protokolarni objekt državnih oblasti. Danes je v osebni lasti kraljeve družine, ta pa ga je oddala romunski vladi, ki ga uporablja za turistične in protokolarne namene.

Za javnost sta odprti pritličje in prvo nadstropje, ki si ga je mogoče ogledati le v vodenih skupinah. Jasno, da za to ob našem hitenju, ni bilo časa.

 

Že ob prihodu v Sinaio, ki se razprostira kake 3 kilometre ob glavni cesti smo doživeli prvi zares pravi prometni zamašek. Pa ni bil le slučaj, saj smo se tudi ob povratku skozi mesto le stežka prebijali med kolono in nasproti vozečimi vozili. Čeprav smo imeli namen, da si mesto s postankom malo ogledamo, zaradi gneče te priložnosti ni bilo. Smo pa priložnost izkoristili nekoliko kilometrov naprej v mestecu Predeal in tu so naši sladkousci prišli na svoj račun. Sladoled. Žal Miloševega veselja nimam na fotki, le Tatjanino na levi.

Okrepčani s kalorijami smo sedli na motorje in po 160 kilometrih parkirali pred hotelom na današnjem končnem cilju v Sighisuari.

 
 


Sighisuara: rojstno mesto grofa Drakule (1431) v vzhodni Transilvaniji, imenujejo tudi biser Transilvanije. V lepem mestu, s skrivnostnimi hišami, najdemo tudi rojstno hišo Vlada Tepeša oz. transilvanskega grofa Drakule. Za grofa so njegovi podaniki govorili, da je žejen krvi in na plašču, ki ga je vedno nosil, je bil izvezen zmaj, kar mu je prineslo vzdevek Dracul-hudič. 

Po vročem in napornem dnevu, sem si na hotelski terasi najprej privoščil dve pivi, potem tuš in že je bil tu naročen taxi, ki nas je zapeljal do starega dela mesta. Sighisuara je res lepo mesto. Prav tako je, kot ga opisujejo. Po stopnicah smo se mimo cerkve povzpeli do glavnega trga ob znamenitem renesančnem stolpu z uro in rojstno hišo grofa Vlada Tepeša, imenovanega transilvanijskega grofa Drakule.

Ob sprehodu smo se malo razgledali in pofotkali še ostale znamenitosti, za več pa ni bilo časa, saj so nas želodčki spet opozarjali, da je čas da tudi oni pridejo na svoj račun.

 


Izbira restavracij je bila pestra, izbrali smo kar ta prvo, ki se nam je zdela pravšnja. Nismo zgrešili. Lepo smo se najedli in popili za 140 lejev - 8 € na osebo.

Prespali smo v hotelu Rex, 1 kilometer pred središčem mesta. Zelo prijazno osebje. Plačali smo 29 € na sobo s TV in minibarom.

Jutri imamo samo še eno obveznost in to je ogled gradu v mestu Hunedoara, potem pa naprej čim bliže proti domu. Jutri naj bi bili doma.