3.dan: Briancon - Col de Vars - Col de la Bonette - Castellane, 264 km

 
Čakal naju je še zadnji dan vožnje po dolinah in prelazih čudovitih francoskih Alp. Ravno tako so lepi italijanski Dolomiti, vendar opažam, da mi vožnja v tem delu Alp veliko bolj ustreza.

Praktično so vsi vzponi zelo razvlečeni in se vijejo okoli obronkov gora, tako, da se ti vsaj z ene strani neprestano ponujen krasen, za Tatjano na zadnjem sedežu včasih tudi grozljiv panoramski pogled v globino. 180 stopinjski ovinki si ne sledijo eden za drugim, kot npr. Vršič ali Stelvijo, kar predstavlja tudi pravi užitek za voznika.

Ne da so ceste samo lepo speljane, ampak tudi vzdrževane z odlično podlago. Da je temu tako, pa se verjetno lahko zahvalimo vsakoletnim kolesarskimTourom, ki se odvijajo čez te prelaze. To pa seveda zahteva dobre oz. varne ceste.

Zjutraj zapustiva Briancon. Tudi to mesto ima en superlativ. Je s svojimi 1326 m najvišje mesto v EU. Je pa sicer nižje kot je mesto Žabljak na Durmitorju v Črni gori (1456 m) kjer sva se potepala predlani. Torej na najinih potovanjih ne osvajava samo najvišjih vrhov, temveč tudi najvišje ležeča mesta...














Še vedno po cesti D902 se čez dobre pol ure že fotografirava na prvem današnjem prelazu Col d'Izoard, ki leži 2361 m visoko. Še kakšno uro kasneje pa sva že na naslednjem več kot 2000 meterskem prelazu Col de Vars (2108 m).

Prava višinska poslastica pa šele sledi. 2715 m visok prelaz Col de la Bonette - Restefond. Nad prelazom je okoli vrha speljana še panoramska cesta, ki bi naju pripeljala do nadmorske višine 2802 m, kar pomeni, da je to najvišja prevozna cesta v Evropi. Na žalost je bil ta cestni odsek še zaprt. Z novim višinskim rekordom, da bi se pripeljala na najvišjo točko, kamor se v Evropi z motorjem še da, ni bilo nič. Za tolažbo mi ostaja, da sem večino najvišjih alpskih prelazov že prevozil, vključno z dvema najvišjima.




Ta prelaz je bil na žalost tudi zadnji na najini poti. Savojske Alpe so me res navdušile in z veseljem se bom še vrnil. Ta dva dneva, kar sva jih imela na razpolago sta bila enostavno premalo.

Spustila sva se na drugo stran proti Nici. Namenjena sva bila dokončati današnjo furo na jezeru Lac de Sainte-Croix. Nekaj dest km pred Nico sva torej obrnila proti zahodu od koder so naju v zasedi pričakovali nevihtni oblaki. Tukaj kar naj lije, sem si mislil. Pomembno je, da nama je bilo dano lepo vreme tam, kjer sva ga najbolj potrebovala...v hribih.

Rahel dež in vmesne močnejše plohe so nama spreminile plan. Grand Canyon du Verdon bi si bilo v takem vremenu brez veze ogledat. Tudi šotorenje za danes lahko odmisliva. Zato sva si v Castellani našla prenočišče v kampu. Za odlično opremljeno počitniško hišico sva plačala 35 €. Zmaga.

Še ogled mesta, večerja in na zaslužen počitek. Pa ni šlo vse tako gladko. Ves zadnji del deževne in hladnejše poti sem junaško (ali zaradi lenobe) prevozil brez dežne obleke in se izgleda tako podhladil da se nikakor nisem mogel več segreti. Kljub normalni temperaturi me je v postelji treslo kot šibo na vodi. Aktivirala sva gretje in proti jutru sem le zaspal. Zjutraj vstanem, vse ok. Tatjanina bojazen, da sem si skuhal kakšen hujši prehlad je bila na srečo odveč.



Jutri naprej. Grand Canyon du Verdon in Provansa naju čaka.