Zjutraj smo z motorji še enkrat zaokrožili po starem mestnem središču in skozi ena od dveh ohranjenih vrat v mestnem obzidju zapeljali v smeri proti gradu Bran, ki je 30 km oddaljen od Brasova. To je eden izmed vsaj treh gradov v Romuniji, ki jih stare legende povezujejo z Drakulo, oz. Vladom III., znanim predvsem po načinu mučenja, ki ga je prakticiral.
Prvega, grad Poeinari, smo si z razdalje ogledali včeraj. Tretji, v mestu Hunedoara, pa pride na vrsto jutri.
Grad Bran je bil zgrajen leta 1378 kot utrdba za obrambo pred vpadi Turkov. Zadnji lastniki so potomci kraljeve družine Habsburžanov, ko jim je leta 2006 bil grad povrnjen, še prej pa prenovljen in odprt kot posebna turistična atrakcija in ga kot prvi privatni muzej vsako leto obišče skoraj pol milijona obiskovalcev.
Meni
bo ostal v spominu predvsem po gneči, ko me je reka ljudi iz vseh
koncev sveta nosila po ozkih stopniščih, hodnikih in sobanah.
Za natančnejši ogled ni bilo niti najmanjšega pogoja. Še najbolje je z gradom opravil Miloš, ki se je takoj za vhodnimi vrati obrnil in nas počakal na kavici v bljižnji vasi.
Ker je bil grad skozi vsa zadnja stoletja naseljen je v njem obnovljenega ali ohranjenega dosti avtentičnega pohištva.
Od leta 1920 je bil omiljena rezidenca in dom kraljice Marije. Kasneje, leta 1948 je bil grad njeni dedinji princesi Ilijani zasežen, kraljeva družina pa izgnana v tujino.
Čas je, da nadaljujemo pot do od doma najodaljenejše točke, kamor smo se namenili v Romuniji . Od tam naprej pa bomo vsak prevožen kilometer bliže domu.
Tako se odpravimo do mesteca Sinaia, oz. še kak kilometer naprej na ogled renesančnega dvorca Peleš.Ni čudno, da se je takratni prvi romunski kralj Karel I zaljubil v to veličastno gorsko pokrajino in zakupil kar 1500 kvadratnih kilometrov veliko posest na katerem si je namenil zgraditi dvorec, ki je postal najpriljubnejša rezidenca zadnjih romunskih kraljev.
Zgraditi ga je dal leta 1873 in dokončan je bil leta 1883.
Po letu 1947 je, kot vse kraljevo, tudi ta graščina z vsem okoliškim posestvom prešla v roke režima. Leta 1953 je bil razglašen kot muzej, vendar ne za dolgo, saj ga je Čaučesku leta 1975 zaprl za javnost in ga uporabljal kot protokolarni objekt državnih oblasti. Danes je v osebni lasti kraljeve družine, ta pa ga je oddala romunski vladi, ki ga uporablja za turistične in protokolarne namene.
Za javnost sta odprti pritličje in prvo nadstropje, ki si ga je mogoče ogledati le v vodenih skupinah. Jasno, da za to ob našem hitenju, ni bilo časa.
Okrepčani s kalorijami smo sedli na motorje in po 160 kilometrih parkirali pred hotelom na današnjem končnem cilju v Sighisuari.
Sighisuara: rojstno mesto grofa Drakule (1431) v vzhodni Transilvaniji, imenujejo tudi biser Transilvanije. V lepem mestu, s skrivnostnimi hišami, najdemo tudi rojstno hišo Vlada Tepeša oz. transilvanskega grofa Drakule. Za grofa so njegovi podaniki govorili, da je žejen krvi in na plašču, ki ga je vedno nosil, je bil izvezen zmaj, kar mu je prineslo vzdevek Dracul-hudič.
Po
vročem in napornem dnevu, sem si na hotelski terasi najprej privoščil
dve pivi, potem tuš in že je bil tu naročen taxi, ki nas je zapeljal do
starega dela mesta. Sighisuara je res lepo mesto. Prav tako je, kot ga
opisujejo. Po stopnicah smo se mimo cerkve povzpeli do glavnega trga ob
znamenitem renesančnem stolpu z uro in rojstno hišo grofa Vlada Tepeša,
imenovanega transilvanijskega grofa Drakule.
Ob
sprehodu smo se malo razgledali in pofotkali še ostale znamenitosti, za
več pa ni bilo časa, saj so nas želodčki spet opozarjali, da je čas da
tudi oni pridejo na svoj račun.
Izbira restavracij je bila pestra, izbrali smo kar ta prvo, ki se nam je zdela pravšnja. Nismo zgrešili. Lepo smo se najedli in popili za 140 lejev - 8 € na osebo.
Prespali smo v hotelu Rex, 1 kilometer pred središčem mesta. Zelo prijazno osebje. Plačali smo 29 € na sobo s TV in minibarom.
Jutri imamo samo še eno obveznost in to je ogled gradu v mestu Hunedoara, potem pa naprej čim bliže proti domu. Jutri naj bi bili doma.
