4.Dan: Sighisuara - Hunedoara - Novi sad 495 km

 
Po prepeljanih 100 kilometrih smo nehote za uro postali v mestu Sibiu.

Ne da bi opazil, nas je Garmin proti Hunedoari vozil po daljši južni cesti preko Sibiu in ne po gornji, kjer bi si imeli priložnost ogledati še zanimivo mesto Alba Iulia. 

 














No, nič hudega. Tudi Sibiu je vreden ogleda. Mesto je eno kulturnih prestolnic v Romuniji. Leta 2007 je bilo skupaj z Luxemburgom tudi Evropska prestolnica kulture. V prejšnjih stoletjih je bilo tudi glavno mesto Transilvanije. 



Zanimivo je tudi to, da je bilo za bivanje to mesto po Forbesu rangirano za osmo najidilično mesto v Evropi.

 


Hunedoara. Sredi dneva smo parkirali motorje prav pred edinim mostom, ki nas čez 30 metrov globok varnostni jarek pripelje na grad Korvin. Zgrajen je bil okoli leta 1440. Čeprav ga imenujejo tudi Drakolin grad, s samim grofom Drakulo nima kaj dosti več kot to, da je ta v njem le nekajkrat prespal. 

Je pa pomembnejši zato, ker je v tem gradu odraščal ogrski kralj Matyas Korvin. Ta kralj kot legenda živi tudi v slovenskem okolju vsem poznan kot Kralj Matjaž. Trenutno spi pod Peco in čaka, da se mu brada sedem krat ovije okoli mize, nakar se bo prebudil. 

Po izračunih bi glede na preostalo pot do Novega sada bili tam okoli 8 ure zvečer. Ravno prav za večerni ogled mesta in večerjo v kakšni dobri restavraciji, ki jih tam ne manjka.Rečeno, ampak ni bilo storjeno. Nebi bilo dobro, če kaj na poti ne gre tudi narobe. Ko smo se dogovorili, da se v Timisoari ne ustavimo, ampak da se odpeljemo direkt za Novi sad, je Miloš, ki je vozil za mano ob smerokazu za Timisoaro zavil iz glavne ceste in nadaljeval pot v tej smeri, prepričan, da sem tja zavil tudi jaz. Vsak vodeči v skupini ob zapuščanju glavne ceste poskrbi, da to tisti za njim opazijo. V najslabšem primeru se tudi ustavi in počaka. Sam sem se ustavil, čakal, telefoniral. Nič.

S Tatjano se odločiva, da greva za njima in da je bila mera polna se mi zaradi čakanja in delovanja Garmina brez napajanja sprazni baterija do konca. To iz izkušenj pomeni, da potrebujem vsaj eno uro vožnje, da bo Garmin spet oživel in pomeni tudi, da se moram vrniti na glavno cesto, da se še sam ne izgubim. 

Na prvi benzinski ustavim in se odločiva, da bova počakala Miloša in Rodano. Končno se mi po eni uri čakanja oglasi in ker sva že fajn narazen skleneva, da se dobiva v Novem sadu. Po pregledu karte se odločim, da ubereva pot preko madžarskega Szegeda in mejnega prehoda Nadlac po avtocesti vse do Novega sada. Nekaj več kilometrov, ampak hitrejša pot. 

Zaradi čakanja sva s Tatjano izgubila že skoraj 2 uri. Ob prihodu v Novi sad spet pokličem Miloša. Pošlje mi naslov motela, katerega pa moj prebujeni Garmin ni našel, pa tudi na benzinski se je samo enemu nekaj sanjalo, da naj bi bilo to kakih 15 km nazaj proti Bački Palanki. Ura je bila že 10 in sanje o večernem Novem sadu so ugasnile. 

Povečerjava in si urediva spanje v vasici Popovica ob poti proti Fruški gori. 

Apartma je bil najslabši in skoraj najdražji na vsej poti, ampak vreden svojega denarja. Prava dogodivščina. Ob pivicah in globokih politično-gospodarsko-športno-kulturnih debatah z domačimi sem skoraj pozabil it spat. Milošu sem še poslal sms, da se zjutraj dobiva v restavraciji na vrh Fruške gore. Menda bo ja našel, saj je to edini hrib v Vojvodini.