Zajtrk
je bil primeren vsemu ostalemu v tem hotelu z goljufivimi zvezdicami,
pa vendar smo z dobro voljo spakirali in se pripravili na nov dan. Po
planu naj bi bil zanimiv in temu primerno naporen. In je bil. Že dva dni
vozimo po Rodopih, ovinek za ovinkom, gor in dol, le redko pod 1000 m.
Luknje na cesti presenečajo, pa vendar daleč pod pričakovanji. Lani so v
SV Bolgariji blažilci motorjev veliko bolj trpeli.
Na poti proti Haskovu je bilo kaj videti: Trigradsko žrelo, Hudičevo grlo, kjer naj bi Orfej odšel v pekel, v podzemno kraljestvo povpraševat po svoji ljubljeni..., Zlatograd, slikovito staro mestece le 2 km od Grške meje, pa Tatul, tračansko svetišče in proti koncu dneva še Perperikon, enega najstarejših monumentalnih megalitskih spomenikov, vklesan v celoti v skalah.
Videli ga niso vsi. Le tisti, ki smo imeli dovolj moči in volje, da smo
se povzpeli visoko na vrh hriba. Pa se je izplačalo. Bilo je kaj videt,
ogromno vloženo delo prednikov v čast raznim bogovom izpred 8000 let,
pa vse do krščanskih časov. Seveda smo se poklonili tudi bogu vina,
Dionizu.
O
vsem kar smo ta dan videli ne bi preveč pisal, da se nebi ta moj
dnevnik spremenil v zemljepisni ali zgodovinski priročnik ali pa utrujal
mene ali še koga, ko bo to kdaj bral.
Haskovo
je mestece bizu tromeje med Bolgarijo, Turčijo in Grčijo. Ni veliko,
tudi zanimivo ne preveč. Ima pa nekaj, kar nobeno drugo mesto na svetu.
Največji spomenik Božji Mariji na svetu. Postavili so ga leta 2003 z
donacijami meščanov. Spomenik je skupno visok 31 m, sama Marija pa 14 m
in je težka 20 ton.Hotel ni razočaral kot prejšnji dan. Lepe sobe, dobra večerja in terasa ob bazenu.
