Zjutraj kavica kot gazde. Jaz sem še izkoristil priložnost in si opral motor od vse te prašine slovenskih, hrvaških, srbskih, bolgarskih, romunskih in madžarskih cest, ki sva jih na tej furi prevozila.
Točno ob devetih sva sedela ob
kavici na vrh Fruške gore in čakala na Miloša in Rodano. Dočakali smo le
klic in glas, ki nas obvešča: 'nas je navigacija zapeljala proti Bački
Palanki...'. Ok, nadaljujta. Se vidimo doma. Ni nam bilo usojeno da kot
smo začeli tudi zaključimo potovanje skupaj. No, in to vse skupaj malo dodatno pojasnuje tisto, kar sem opisoval na začetku tega potopisa...Bolj kot sva se pomikala proti severu, topleje je bilo. Naprej od Obrežja je termometer pri 150 km/uro kazal točno 40 stopinj. Pa ja ne greva v Portorož v takem! In že telefoniram in povprašujem za prenočišče pri Viliju, bajkerju iz Koritnice, ki ima tam kamp... Čez dobre dve ure sva že tam.
Zvečer se ob prijetnih dvajsetih stopinjah s prijatelji malo 'preštejemo', saj v Koritnico hodim že vsaj 20 let in to večkrat na leto...
Za jutri je napovedan dež. Ko bi vsaj bil. Rajši bi bil moker od dežja kot od potu pri 40 stopinjah.
In res sva se prebudila v oblačno jutro in ob rahlem rosenju odpeljala proti domu. Vmes pa seveda še obvezen obisk in kavica pri mami v Vojščici na Krasu...
Za konec:
V dveh letih sva dodobra spoznala Bolgarijo, eno najstarejših držav v Evropi. Prepeljala sva jo vzdolž in počes. Narodnostno je precej 'čista država'. Večina, več kot 85% je Bolgarov, ostalo so Turki in 4% je ciganov. Je pa več kontrastov videti v sami pokrajini, od nižin na severu in preko hibovja Stare planine in Rodopov do morja na jugu. Za vse dele te dežele pa velja, da je na gosto posejana z zgodovinskimi, turističnimi in kulturnimi znamenitostmi in da je prav vsak ta del vreden ogleda. Samo življenje na prvi pogled, po vstopu v Evropsko skupnost in prvega političnega in gospodarskega buma, sedaj stagnira. Kriza. Ljudje so nekoliko bolj zadržani in le redki poznajo še kak drugi jezik razen bolgarščine. Je pa pri komunikaciji in razumevanju dobrodošla majhna podobnost s srbskim jezikom. Septembra se spet za nekaj dni vračava v Sofijo. Predvsem zaradi prijateljev, ki sva jih tam pridobila.
V Romunijo sva letos zapeljala prvič. Prva ugotovotev je, da so stereotipi o revni, umazani in nevarni državi, kjer te oropajo sredi belega dne, popolnoma zgrešeni. Namesto tega te pričaka dežela slikovitih in ohranjenih srednjeveških mest (sami Ptuji in Škofje loke), gradov in utrdb, slikovitih gora in ledeniških jezer, podzemnih jam, narodnih parkov, ... za bajkerje pa še slikoviti prelazi kot je Transfaragasan, eden najlepših na svetu. Pa da o zanimivi Bukarešti in legend o Drakuli sploh ne govorim...
Druga ugotovitev je, da se v Romunijo čimprej povrneva in si vzameva neprimerno več časa, kot sva si ga letos.
Za obe državi pa drži, da na vsej 4970 kilometrov dolgi furi, nisva doživela niti ene same neprijetnosti ne na cesti, ne med ljudmi.
Milošu in Rodani se zahvaljujem za prijetno družbo na poti.
Lep pozdrav
Radovan
