Ta dan nas je pot vodila naprej po Rodopih.
Cesta se je ves dan vila na okoli 1000 m visoko. Po znosni, predvsem pa
prijetni temperaturi smo imeli le 250 km ceste pred sabo in se vmes
dodatno ohladili z ogledom jame v bližini mesteca Yagodina.
Še pred tem pa prvi neljubi incident. Anglež Leo je ob zavijanju z
glavne ceste zapeljal preblizu robu in ga je prekucnilo na stran po
strmini pod cesto. Vse ok. Razen ogledala in zadnjega kufra vse celo,
tudi kosti. 
Jama
je s svojo dolžino ena največjih in najobiskanejših jam v Bolgariji.
Izhod iz jame je bil kak kilometer naprej, kjer so nas čakala terenska
vozila, ki naj bi nas po našem pričakovanju odpeljala nazaj na
izhodišče. Vendar, ne...
Ko smo se naložili v in na vozila so se vozniki usmerili strmo v hrib na brezpotja. Pravo offroad presenečenje. Po, za nekatere dolgih pol ure vožnje, smo bili na vrhu Orlovega očesa. Tako nekako, kot bi se popeljali iz Senožeč na Nanos kar povprek. Gor pa krasen razgled..., celo razgledna rampa, skratka lepo presenečenje, vendar za prenekatere naše stare hrbtenice kar naporno. Nato še kosilce ob povratku v dolino in nadaljevanje poti proti Pamporovu.
Kaj več se ta dan ni dogajalo, razen same vožnje po dovolj vzdrževani ovinkasti cesti in seveda uživanja v vožnji.
Pamporovo leži v gozdnatih hribih in je tako kot Bansko, znano smučarsko središče. Vendar, že na prvi pogled dosti bolj zanemarjeno in zapuščeno. Očitno je kriza grobo posegla v novogradnje, ki vse vprek ležijo kot skeleti na zapuščenih gradbiščih in kazijo še tisto kar je v Pamporovem lepega. Mafijska posla ali realna slika stanja bolgarskega turizma?
Je pa narava lepa in smučarski pogoji kljub temu dobri. 38 km smučišč in 25 km žičnic, ki te potegnejo na sam vrh (1928 m), kjer se lahko z liftom dvignete še naslednjih 100 m visoko na stolp z razgledno teraso in restavracijo. Žal z razgledom po okoliških hribih ni bilo nič, saj nam je megla, ki se je ravno tisti trenutek od nekje vzela, to preprečila.
Najslabše ta dan je bila nastanitev. Hotel se je sicer bohotil z nekaj zvezdicami, ki si jih pa niti približno ni zaslužil. Najbolj sovražim tiste kopalnice, ki so združene z vecejem in nimajo tuš kabine ali banje. Potem pa vse mokro tja do sobe. Ta dan se s Tatjano nisva tuširala.... Tudi dan z večerjo se ni končal najbolje. V bližnji restavraciji, kamor so nas popeljali s kombiji, zaradi slabe postrežbe še hrane nismo mogli oceniti, pa verjetno ni bila dobra, saj bi jo težko spregledali. Bojan je pa tako sploh ni poizkusil, saj se mu je zaradi res slabe postrežbe do konca uprla. Upam, da bo ta izkušnja izjema.
