2.Dan: Bukarešta - Transfăgărășan - Brasov 371 km

Jutranji promet je dokazal, da je Bukarešta s svojimi dobrimi dvemi milijoni prebivalstva res veliko mesto. Ob neprimerni uri smo se le stežka prebijali proti izhodu iz mestnega vrveža po prelepi Aveniji Kiseleff okoli Slavoloka zmage proti odcepu na avtocesto za Pitesti. Vendar do tja je še daleč. Nekaj 10 kilometrov ceste z nemogoče globokimi koloseki, ki jih vsakodnevno poglabljajo težki tovornjaki. Prehitevanje je bilo nemogoče, saj je prehod iz enega voznega pasa na drugi bil že pravi podvig. Torej, v prvi in drugi prestavi smo lepo pridni, kakšno uro v koloni čepeli med tovornjaki. Razveseljuje dejstvo, da bo čez kako leto ali dve boljše, saj se ob  cesti vseskozi vije delovišče nove avtoceste. Le teh, ki bi v celoti povezovale skrajne točke države je v Romuniji malo, vendar
se gradijo.

Nasploh se po Romuniji ceste pospešeno, ne samo flikajo, ampak v celoti obnavljajo. Kar sem med potopisi in komentarji o stanju cest v Romuniji pred potovanjem zaznal, skoraj že zdaj ne drži več. Malo kje v sedanjem času vidiš toliko vlaganj in delovišč, kot v tej državi. 

Končno zapeljemo po avtocesti in se že na prvi benzinski ustavimo, da po tem zgodnjem jutranjem naporu pridemo malo k sebi. Prisede še romunski motoristični par in v prijetnem pogovoru dobimo nekaj koristnih nasvetov za naprej.

Današnji cilj je mesto Brasov, ki je od Bukarešte oddaljeno le kakih 160 km. Pa ne za nas. Obrnili smo se najprej proti vzhodu do Pitestie in preko Curtee de Arges, pa čez Transfaragasan in okoli Karpatov do cilja na severu. 370 km. V Curtea de Arges je zadnja benzinska pumpa pred naslednjimi 130 kilometri preko Karpatov. Čeprav me je na to še posebaj opozoril že prijatel in veliki popotnik Branko Pajer, sem jo zgrešil in smo se morali že po treh kilometrih vračati nazaj v mesto. Res si nisem predstavljal, da je prav tista v centru mesta zadnja. 

Kot zanimivost naj povem, da je v tem mestecu še vedno veljaven svetovni rekord iz leta 1947, ko je 7. julija v 20 minutah padlo 207 mm dežja.
Take rekorde bi si jaz predstavljal tam doli daleč v monsunski Aziji, ne pa tu. Če pomislimo, da je  Portorožu lani padlo le 3x več dežja v celem letu, kot tu le v 20 minutah, je bil to res pravi nalivček.

Prva znamenitost na poti se je prikazala po dobrih 20 kilometrih vožnje, grad Poeinari, Drakolin grad (?). Postavljen je na strmi pečini 700 metrov visoko nad dolino reke Arges. 1480 stopnic je bilo absolutno preveč, da bi si to ruševino pobliže ogledali. Pa če je to res bil Drakulin grad, ali pa ne. Sicer pa imam na fotoaparatu 20 x zum, pa je on opravil to razdaljo, kot vidite na gornji sliki.


Zdaj pa veselo v hrib proti prelazu Transfaragasan. Najprej do zajetja reke Arges na višini 830 metrov. Jezero za njim je dobrih 10 km dolgo, dobra 2 kilometra široko in do 160 m globoko. Jezero je zelo slikovito, vendar je do same obale le na nekaj možnih dostopov.
 

Cesta nas je vodila po vsej dolžini jezera in nato se je dolina odprla in cesta zavila v pobočje še zadnjega dela vzpona na 2034 visokega prelaza Transfaragasan.


Najprej nekaj podatkov o tej cesti; Gorovje Fagaras (ali Transilvanske Alpe) leži v Južnih Karpatih in ima kar osem vrhov, ki so višji od 2500 metrov. Značilnost teh gora so številna ledeniška in alpska jezera, ki ležijo na visoki nadmorski višini. In prav gorovje Fagaras je prepleteno z drugo najvišjo alpsko cesto v Romuniji, z magistralo Transfagarasan (DN7C), ki se dvigne vse do 2034 metrov visoko. Najvišja gorska cesta v Romuniji je Transalpina v gorovju Parang v Vzhodnih Karpatih, ki se vzpne kar do 2145 metrov. To prišparamo za naslednji obisk Romunije, smo si rekli.

Cesto je ukazal zgraditi diktator Nicolae Ceauşescu med letoma 1970 in 1974, ker je želel zagotoviti hitre prehode vojske čez gore, če bi Sovjetska Zveza poskušala napasti Romunijo. Cesto so gradili vojaki, gradnja pa je bila zelo draga in je zahtevala tudi človeške žrtve. Po uradnih podatkih naj bi med gradnjo umrlo 40 ljudi, neuradno pa več sto. Minerji, ki so razstreljevali skale, so viseli v skalah v navezah po 20, tudi 30 ljudi, da jih močni vetrovi ne bi odpihnili v prepade. Mnogim ni uspelo in jih v prepadih niso nikoli našli, niti jih niso iskali. Delavci so umirali tudi zaradi plazov. Zgodba, ki nekoliko spominja na Rusko cesto na Vršiču.

Cesta Transfagarasan s svojimi 90 kilometri ovinkov in zavojev povezuje mesti Sibiu in Pitesti in zgodovinski pokrajini Transilvanijo in Vlaško.

Vodi do najvišjih vrhov Južnih Karpatov, vse do vznožja Modoveana (2544 m), najvišje gore Romunije.

Cesta je od konca oktobra do maja zaradi snega zaprta. Kakšno leto se zgodi, da cesto zaradi sneženja in slabega vremena zaprejo tudi sredi poletja. Je zelo lepo speljana in spust po severni strani zelo spominja na prelaz Stelvio v Dolomitih.

Če ne bi bil alsfalt že tako znucan, bi jo uvrstil v sam vrh mnogih prelazov, ki sem jih že prevozil. Pokrajina je čudovita.

Po prehodu najdaljšega tunela v Romuniji (884 m) na samem vrhu se zaradi pomanjkanja časa nismo zaustavili. Škoda. Zamudili smo prelepe razglede, morda tudi kakšen vzpon na sosednje vršace, pa ogled ledeniškega jezera Balea...

Ob spustu smo se srečali in pozdravili z goriškima motoristima. S slovenskimi motoristi smo se na vsej tej 5000 km dolgi poti sicer zelo redko srečevali. Pravzaprav samo še enkrat v Bolgariji z manjšo skupino prav tako iz Gorice.

Danes se bomo malo bolje posvetili Brasovu, in do tja nam preostane še zadnjih 160 km. Vozimo po ravnini z lepim pogledom na obronke Karpatov z visokimi vrhovi Transilvanijskih Alp.

Postanek naredimo v lepem mestecu Fagaras, poznanem kot izhodišče za izlete v hribe, svoji katedrali z zlato streho in svojim gradom, kjer je do padca komunizma 1989 bil zapor, sedaj je pa odprt za obiskovalce.

Takoj naprej še prvi avtomobil s slovensko registracijo na naši poti. Veselo si potrobimo v pozdrav. Nič tako posebnega, če nas ne bi že zvečer hčerka Manja povprašala po telefonu če sva se tam vozila (?). V avtomobilu je bila namreč Gašperjeva sestrična, ki naju je prepoznala. Svet je majhen.

Brasov: Mesto po mojem okusu. Stari del okoli središča je ostal še popolnoma neokrnjen. Nizke, največ dvonadstropne hiše, ki se vrstijo ena ob drugi po dolgih in širokih ulicah in cestah.  V njih vstopaš praviloma skozi ogromne portone, za katerimi so dvorišča in popolna intima stanovalcev. Tudi naš hotel v katerem smo se nastanili in je bil v tem slogu.

Sam center mesta se ne bohoti z moderno arhitekturo. Večinoma nizke palače v nemškem slogu, kjer v višino izstopata le mestna hiša in cerkev. Kot vsa romunska mesta do sedaj, ima tudi staro mestno jedro, imenovano Scheu promenado nekaj ulic, ki so zaprte za promet in ob večerih prepolne ljudi, ki se sprehajajo ali posedajo po kafičih s terasami po sredini ulic tlakovanimi s prodom.

Na predlog receptorja v hotelu smo odšli na večerjo v restavracijo Sergiana v središču mesta. Skozi ozka vhodna vrata smo prišli v razsežen in pravi, z opeko obokani labirint večjih in manjših separejev. Tudi takšnih za kadilce. Prav vsemu, lokaciji, notranjosti, postrežbi, hrani, prijaznosti, ceniku... bi dal največjo možno oceno. Cena: 13 € na osebo s pijačo.

V mestu je menda mnogo zelo dobrih restavracij, pa žal ne bo priložnosti, da še kakšno poizkusimo, saj jutri gremo navsezgodaj spet na pot.

Škoda, Brasov bi si zaslužil, da bi ostali še kak dan tu.


Zadovoljni z več kot odlično večerjo, smo se še malo sprehodili po mestu in se s taksijem za malo več kot € odpravili k počitku.

Prespali smo v Long Street hotelu - 30 € na sobo z zajtrkom. Motorji varni na zaprtem dvorišču.

Slabost: hotel nima šanka. 

 Jutri so na vrsti gradovi.