3. Dan: Sofia - Bansko, 230 km

Cilj prvega dne je Bansko preko pogorja Rila, ki se dviguje do dobrih 1000 m nad morjem. Na cestah na tej višini bomo ostali še naslednje tri dni.Super. To pomeni lepih 25 stopinj in s tem idealna temperatura za vožnjo. 

Vodja poti je Ivo Stefanov, predsednik bolgarskega Goldwing kluba in zagnan 'aktivist' dogajanj na Goldwing sceni v Bolgariji in Evropi. Poznava se že vrsto let, tudi letos sva se srečala že v Ukraini in na Madžarskem in se kot dobra prijatelja veliko družila.

Z njim na motorju je sedela še vsa družina, žena in sin. V Bolgariji je očitno to dovoljeno.

Ne bom pozabil, ko smo se v mojem zgodnjem otroštvu vsake 14 dni odpravili na obisk k nonotom iz Pirana na Kras, kakih 100 km v eno smer. Tudi pozimi, v dežju in včasih nas je presenetila še kakšna snežinka. Vsa družinica na eni Vespi. Jaz pa sem stal pred očetom med nogami, pod mojimi nogami pa še kak kufer, med očetom in mamo na zadnjem sedežu pa še brat. Štirje brez čelad, mama pa v krilu in je sedela tako postrani, z obema nogama na eni strani Vespe. In od Sežane naprej še zadnjih 30 km po makadamu. Koliko kazenskih točk bi danes za to dobili?

Ivo je po praznih in ovinkastih  hribovskih cestah držal 'moški' tempo. Zelo hitra in športna vožnja, pravi užitek.

Na poti smo se osvežili v mestu Blagoevgrad, za kaj več ni bilo časa, saj smo si morali ta dan na poti ogledati še Monastir Rila, enega najpomembnejših, vsekakor pa največji pravoslavni monastir v Bolgariji.

Bansko je tipično turistično središče v Pirinskih hribih, ki zaživi z vso močjo med zimsko sezono, čeprav je ob našem obisku v tem letnem času, prav tako dajalo dober turistični utrip. Po kapacitetah je v vseh pogledih nekajkrat večje od naše Kranjske gore. 

To elitno bolgarsko turistično središče se je razvilo šele v zadnjih nekaj letih. V okolici je z 25 km žičniških naprav in 75 km smučarskih prog, med njimi je tudi tako imenovana pista Tomba, katere otvoritvi je pred leti prisostoval sam Alberto Tomba. Bansko je poznano tudi po organizaciji tekem za svetovni smučarski pokal.



Nastanili smo se v hotelu Kempinski, ki razpolaga s svojo kabinsko žičnico takoj za hotelom. Večerja pa v tipičnem pubu, kjer nas je že na vratih pričakal roštilj s pogonom na vodno mlinsko kolo, na katerem se je vrtel in že veselo rumenel janček.