1. dan: Portorož - Chamonix, 685 km

Pred nama sta dva tedna letošnje splomladanske fure, ki se razlikuje od predhodnjih predvsem v raznolikosti krajev na planirani ruti.

V treh dneh se  nameravava popeljati preko najvišjih evropskih prelazov v francoskih Alpah,  se pred Nico obrniti proti nižinski in gričeviti Provansi in nato  za nekaj dni 'pristati' ob Sredozemskem morju v Pinedi de Mar na Costi Bravi v španski Kataloniji.

Kakšen dan bova seveda zopet porabila za obisk Barcelone.




Nato povratek s trajektom preko Sardinije in Livorna proti domu.

Katalonijo in Provanso sva v prejšnjih letih že prevozila,  Savojske Alpe in Sardinijo pa imava tokrat namen obiskati prvič

Torej, vse se bo dogajalo med 0 m in 2802 m nadmorske višine.


Pa pojdimo! Kot še nikoli, se tudi to nedeljo ni zgodilo, da bi se na pot odpravila prav zgodaj. Najina ura je tam okoli devete zjutraj ne glede na to, da nisva jutranja zaspanca in ustajava zelo zgodaj.

Dolgočasna italijanska avtocesta, po kateri se ne bi nikoli peljal, če ne bi bila pravzaprav edina sprejemljiva opcija. Po vzporednih najkrajših cestah bi bil že pravi podvig priti v Chamonix v enem dnevu, saj je cca 13 ur čiste vožnje, čez Dolomite pa bi potebovala vsaj dva dneva in ker sva jih že nekajkrat prevozila in časa nimava na razpolago, nama ni preostalo drugega, kot odločitev, da po najslabši in najdražji, sicer pa najhitrjši poti danes prideva do izhodiščne točke najinega potovanja, v Chamonix.

Sva se pa ta dan ognila največje nadloge italijanskih cest - kamijonov, ki imajo na srečo ob nedeljah prepoved vožnje.


Pred Aosto sva na urejenem, lepem počivališču načela zaloge, ki sva si jih za kakšen dan neodvisnosti od dragih restavracij v Franciji pripravila že doma.

Po šestih urah vožnje po skorajda prazni cesti in dveh postankih sva preko 11 km dolgega predora Mont Blank vstopila v dolino Chamonix in obenem tudi v Francijo.

 

Najprej do kampa Les Marmottes v vasici Bossons prav pod samo vznožje Mont Blanca, ki sva ga kasneje ob polni luni izpod šotora vsega razsvetljenega občudovala še dolgo v noč.






Za danes sva imela v planu še vzpon z gondolo na Aiguille du Midi. To je najvišja točka na svetu kamor se lahko pripelješ na takšen način - 3842 m. Vendar sva bila prepozna in sva 'podvig' prestavila na naslednji dan.

Večerna luna nad Mont Blancom.

Pripravila sva si kosilo (ali večerjo...ura je bila ravno tam nekje vmes) in se odpeljala na ogled in na pivo v Chamonix.

Po sprehodu sva sedela pred kafičem kjer sem neprestano pogledoval in se spraševal ali mi bo uspelo prej spiti pivo do konca, ali bo prej padla z okna kakšna razmajana škura... ja, pri nas tak lokal nebi nikoli dobil dovoljenja za obratovanje

V Chamonixu so bile davnega leta 1924 prve olimpijske igre. Kot zanimivost in primerjavo naj povem, da je takrat nastopilo 16 držav z manj kot 300 šprtniki v 10-ih disciplinah...letos v Sočiju pa 88 držav z več kot 2500 tekmovalci v 98 disciplinah.

V Chamonixu je v tem letnem času dolgčas, le nekaj turistov in predvsem gornikov in plezalcev, ki se odpravljajo na Montblanške vrhove.


 


Na dobrih 1000 m nadmorske višine sva v lepi in topli noči brez težav prenočila v šotoru, še pred tem pa malo sestavila plan za naslednji dan.

No, prvi dan ni mogel biti boljši. Upajmo, da bo držalo še naprej.

Pa poglejmo še tisto slabo stran tega dne:

Stroški za avtocesto 60€
                 tunel        30€
                 gorivo      60€
                 kamp       18€

Ja, skupni strošek poti je skoraj tak, da bi za ta denar z Ryan Airom en teden letal nad Evropo.

Jutri naprej. V višave.