Preden že po dobrem dnevu zapustiva Provanso, sva se danes odpeljala še do Pont du Garda ( http://en.wikipedia.org/wiki/Pont_du_Gard ). Nekoliko sva zavila s poti, da sva si ogledala še mestece Orange, kjer je stari Rim, tako kot v večini provansialnih mest, zapustil bogato kulturno in arhitekturno dediščino.
Med te sodi tudi Pont du Gard, starorimski most, ki je del 50 kilometrskega aquadukta, ki je s 200.000 kubičnimi metri vode v tistem času oskrboval mesto Nimes.
Zgrajen je v treh višinskih nivojih, kjer je gornji dolg 275 m in sega 50 m visoko in je najvišji starorimski most te vrste na svetu. Ob takih mojstrinah se vedno sprašujem, kako so lahko v 1. stoletju s takratno tehnologijo in znanjem kaj takega lahko sploh zgradili. Tatjana pravi, da so to delali marsovci... haha, mogoče pa res.Za parkirnino in ogled sva plačala 16 €. Vredno tega denarja. Le od vročine se nam je že skoraj kisalo, Čeprav bi še ostala sva se odločila, da se po najkrajši in najhitrejši poti odpeljeva proti današnjemu dobrih 350 km oddaljenemu cilju - Pineda de mar, 50 km pred Barcelono.
Tam misliva ostati na srečanju evropskega združenja Goldwingov (GWEF) kar nekaj dni.
Vse najine daljše ture planiram tako, da nekje na poti uključim še to možnost srečanja s prijatelji iz vse Evrope. Teh dogodkov ni težko vljučit v plan, saj se od aprila do septembra odvijajo vsak teden v drugi evropski državi. Letos sva tako obiskala že slovensko srečanje v Podčetrtku, sedaj pride na vrsto špansko in zaključila bova z grškim na otoku Tassos in bolgarskem srečanju na Črnem morju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar