5. Dan: Pamporovo - Haskov, 330 km

Zajtrk je bil primeren vsemu ostalemu v tem hotelu z goljufivimi zvezdicami, pa vendar smo z dobro voljo spakirali in se pripravili na nov dan. Po planu naj bi bil zanimiv in temu primerno naporen. In je bil. Že dva dni vozimo po Rodopih, ovinek za ovinkom, gor in dol, le redko pod 1000 m. Luknje na cesti presenečajo, pa vendar daleč pod pričakovanji. Lani so v SV Bolgariji blažilci motorjev veliko bolj trpeli.

Na poti proti Haskovu je bilo kaj videti: Trigradsko žrelo, Hudičevo grlo, kjer naj bi Orfej odšel v pekel, v podzemno kraljestvo povpraševat po svoji ljubljeni..., Zlatograd, slikovito staro mestece le 2 km od Grške meje, pa Tatul, tračansko svetišče in proti koncu dneva še Perperikon, enega najstarejših monumentalnih megalitskih spomenikov, vklesan v celoti v skalah. Videli ga niso vsi. Le tisti, ki smo imeli dovolj moči in volje, da smo se povzpeli visoko na vrh hriba. Pa se je izplačalo. Bilo je kaj videt, ogromno vloženo delo prednikov v čast raznim bogovom izpred 8000 let, pa vse do krščanskih časov. Seveda smo se poklonili tudi bogu vina, Dionizu.

O vsem kar smo ta dan videli ne bi preveč pisal, da se nebi ta moj dnevnik spremenil v zemljepisni ali zgodovinski priročnik ali pa utrujal mene ali še koga, ko bo to kdaj bral.

Haskovo je mestece bizu tromeje med Bolgarijo, Turčijo in Grčijo. Ni veliko, tudi zanimivo ne preveč. Ima pa nekaj, kar nobeno drugo mesto na svetu. Največji spomenik Božji Mariji na svetu. Postavili so ga leta 2003 z donacijami meščanov. Spomenik je skupno visok 31 m, sama Marija pa 14 m in je težka 20 ton.

Hotel ni razočaral kot prejšnji dan. Lepe sobe, dobra večerja in terasa ob bazenu.

4. Dan: Bansko - Pamporovo, 220 km

Ta dan nas je pot vodila naprej po Rodopih. Cesta se je ves dan vila na okoli 1000 m visoko. Po znosni, predvsem pa prijetni temperaturi smo imeli le 250 km ceste pred sabo in se vmes dodatno ohladili z ogledom jame v bližini mesteca Yagodina. Še pred tem pa prvi neljubi incident. Anglež Leo je ob zavijanju z glavne ceste zapeljal preblizu robu in ga je prekucnilo na stran po strmini pod cesto. Vse ok. Razen ogledala in zadnjega kufra vse celo, tudi kosti. 

Jama je s svojo dolžino ena največjih in najobiskanejših jam v Bolgariji. Izhod iz jame je bil kak kilometer naprej, kjer so nas čakala terenska vozila, ki naj bi nas po našem pričakovanju odpeljala nazaj na izhodišče. Vendar, ne...

Ko smo se naložili v in na vozila so se vozniki usmerili strmo v hrib na brezpotja. Pravo offroad presenečenje. Po, za nekatere dolgih pol ure vožnje, smo bili na vrhu Orlovega očesa. Tako nekako, kot bi se popeljali iz Senožeč na Nanos kar povprek. Gor pa krasen razgled..., celo razgledna rampa, skratka lepo presenečenje, vendar za prenekatere naše stare hrbtenice kar naporno. Nato še kosilce ob povratku v dolino in nadaljevanje poti proti Pamporovu.


Kaj več se ta dan ni dogajalo, razen same vožnje po dovolj vzdrževani ovinkasti cesti in seveda uživanja v vožnji.





Pamporovo leži v gozdnatih hribih in je tako kot Bansko, znano smučarsko središče. Vendar, že na prvi pogled dosti bolj zanemarjeno in zapuščeno. Očitno je kriza grobo posegla v novogradnje, ki vse vprek ležijo kot skeleti na zapuščenih gradbiščih in kazijo še tisto kar je v Pamporovem lepega. Mafijska posla ali realna slika stanja bolgarskega turizma?

Je pa narava lepa in smučarski pogoji kljub temu dobri. 38 km smučišč in 25 km žičnic, ki te potegnejo na sam vrh (1928 m), kjer se lahko z liftom dvignete še naslednjih 100 m visoko na stolp z razgledno teraso in restavracijo. Žal z razgledom po okoliških hribih ni bilo nič, saj nam je megla, ki se je ravno tisti trenutek od nekje vzela, to preprečila.
Najslabše ta dan je bila nastanitev. Hotel se je sicer bohotil z nekaj zvezdicami, ki si jih pa niti približno ni zaslužil. Najbolj sovražim tiste kopalnice, ki so združene z vecejem in nimajo tuš kabine ali banje. Potem pa vse mokro tja do sobe. Ta dan se s Tatjano nisva tuširala.... Tudi dan z večerjo se ni končal najbolje. V bližnji restavraciji, kamor so nas popeljali s kombiji, zaradi slabe postrežbe še hrane nismo mogli oceniti, pa verjetno ni bila dobra, saj bi jo težko spregledali. Bojan je pa tako sploh ni poizkusil, saj se mu je zaradi res slabe postrežbe do konca uprla. Upam, da bo ta izkušnja izjema.

 

3. Dan: Sofia - Bansko, 230 km

Cilj prvega dne je Bansko preko pogorja Rila, ki se dviguje do dobrih 1000 m nad morjem. Na cestah na tej višini bomo ostali še naslednje tri dni.Super. To pomeni lepih 25 stopinj in s tem idealna temperatura za vožnjo. 

Vodja poti je Ivo Stefanov, predsednik bolgarskega Goldwing kluba in zagnan 'aktivist' dogajanj na Goldwing sceni v Bolgariji in Evropi. Poznava se že vrsto let, tudi letos sva se srečala že v Ukraini in na Madžarskem in se kot dobra prijatelja veliko družila.

Z njim na motorju je sedela še vsa družina, žena in sin. V Bolgariji je očitno to dovoljeno.

Ne bom pozabil, ko smo se v mojem zgodnjem otroštvu vsake 14 dni odpravili na obisk k nonotom iz Pirana na Kras, kakih 100 km v eno smer. Tudi pozimi, v dežju in včasih nas je presenetila še kakšna snežinka. Vsa družinica na eni Vespi. Jaz pa sem stal pred očetom med nogami, pod mojimi nogami pa še kak kufer, med očetom in mamo na zadnjem sedežu pa še brat. Štirje brez čelad, mama pa v krilu in je sedela tako postrani, z obema nogama na eni strani Vespe. In od Sežane naprej še zadnjih 30 km po makadamu. Koliko kazenskih točk bi danes za to dobili?

Ivo je po praznih in ovinkastih  hribovskih cestah držal 'moški' tempo. Zelo hitra in športna vožnja, pravi užitek.

Na poti smo se osvežili v mestu Blagoevgrad, za kaj več ni bilo časa, saj smo si morali ta dan na poti ogledati še Monastir Rila, enega najpomembnejših, vsekakor pa največji pravoslavni monastir v Bolgariji.

Bansko je tipično turistično središče v Pirinskih hribih, ki zaživi z vso močjo med zimsko sezono, čeprav je ob našem obisku v tem letnem času, prav tako dajalo dober turistični utrip. Po kapacitetah je v vseh pogledih nekajkrat večje od naše Kranjske gore. 

To elitno bolgarsko turistično središče se je razvilo šele v zadnjih nekaj letih. V okolici je z 25 km žičniških naprav in 75 km smučarskih prog, med njimi je tudi tako imenovana pista Tomba, katere otvoritvi je pred leti prisostoval sam Alberto Tomba. Bansko je poznano tudi po organizaciji tekem za svetovni smučarski pokal.



Nastanili smo se v hotelu Kempinski, ki razpolaga s svojo kabinsko žičnico takoj za hotelom. Večerja pa v tipičnem pubu, kjer nas je že na vratih pričakal roštilj s pogonom na vodno mlinsko kolo, na katerem se je vrtel in že veselo rumenel janček.

 

 

2. Dan: Beograd - Sofia, 397 km

Klima je bila edina slabost v beograjskem hotelu. Bilo je res vroče, Franci in Nevenka sta celo zamenjala sobo, ostali smo nekako vzdržali, še posebno Miloš, ki ga pod 30 stopinjami že zebe. Začetek dneva ni bil vzpodbuden. Najprej spoznanje, da Kuču cveča odpirajo šele ob 10-ih. Prepozno, saj moramo do 3 popoldan biti v Sofiji. No, bo vsaj tisti moj 'FB' prijatelj' zadovoljen. Nato še Milanu motor ne vžge. Izgleda, da mu je napačno povezan ojačevalec čez noč 'požrl' baterijo. Pa je bilo s pomočjo gazdarice hotela in kabli, ki jih je priskrbela v pol ure urejeno in že smo se po avtocesti proti Nišu spuščali po tistih znanih in kar strmih ovinkih. Po Nišu je bilo dovolj komoditete, iztopimo iz avtoceste in se usmerimo proti Sofiji. Dvosmerna cesta je spočetka zabasana s prometom, predvsem s kamijoni, ki jih je bilo po ovinkasti soteski težko prehitevati. Se je pa kasneje vse sprostilo, prometa malo nič, cesta dobra in na meji le kakih 10 minut opravka s formalnostmi. Brez postanka smo se prvič ustavili na benzinski postaji v centru Sofije, da si zagotovimo polen tank za jutrišnji začetek ture.

Še prej pa nastanitev. Grand hotel Sofija, hotel s petimi zvezdicami v samem središču mesta. V paketu ture Terra Incognita za 900 € all inclusive za dve osebi so v naslednjih 6 dneh predvideni le hoteli na tem nivoju. Soba po kvadraturi presega etažo domače vrstne hiše, več kot 40 kvadratov. Škoda, da bomo le prespali.

Prisrčen pozdrav z ostalimi udeleženci in seveda z bolgarskimi prijatelji Ivom, Pacom in ostalimi. Tu sta bila tudi Bojan in Dušan z ženama iz Gorice, s katerimi smo po Bolgariji skupaj pohajali že lansko leto. Pa Marko in Vida s svojimi prijatelji iz Ljubljane. Lepa družba. Prišlo nas je 20 iz Slovenije, 6 Italijanov, 2 Slovaka, 2 Angleža in kar nekaj Bolgarov, skupaj kakih 25 motorjev. Ravno prav.

 
 Pred večerjo smo imeli pripravljen dve urni voden ogled znamenitosti po Sofiji. Med drugim smo se mimogrede znašli na glavnem trgu pred predsedniško palačo in parlamentom sredi protivladnih demonstracijah, ki se v Sofiji vsakodnevno v miru odvijajo  že dva meseca. Le zastavice, piščalke, bobenčki in vzkliki. 

Nato pa še spoznavna večerja, kakšno pivo in počitek v pričakovanju novega dne in odhodu proti bolgarskemu hribovju. Še prej pa ogled Nacionalnega muzeja (http://www.historymuseum.org/)

1. Dan: Lucija - Beograd, 745 km

Uuuh, jebentiš kolko polnilcev. Pred potjo morajo biti vse napravice ready in kar groza od čega vsega smo zdaj odvisni, dva mobija, fotič, garmin, prenosnik, kamera...Čez noč pred odhodom se je vse to polnilo, razdelilec zaseden do zadnje vtičnice.

Pot: Nepozabna! Miloš in Rodana sta počakala v Žusterni in potem gasa do Zagreba, kjer se dobimo še s Francijevo štajersko klapico, potem pa skupaj naprej.

Pa ni šlo tako enostavno. Začelo se je z zastojem v Razdrtem zaradi prometne nesreče. Izvoz iz avtoceste in potem naprej gužva, gužva, gužva do Obrežja. Vsi pasi zabito polni. Ni ostalo drugega, kot da se v prekršku prebijemo  po odstavnem pasu do rampe. Tam pa seveda policija. Na našo srečo in nesrečo prijateljev iz GW kluba Osrednja Slovenija, ki so se slučajno našli tam ravno pred nami... 150 € po motorju... Policistka za nas ni imela časa. Odlično. Pa vendar, zaskrbljujoče nerazumevanje policistke, da se tudi v takih primerih togo drži zakonov. Zakon na žalost ni predvidel, da je v takih razmerah, pri 35 stopinjah v senci, ki pa je ni bilo, pa nekaj ur stati pod pregreto čelado na kakšnih 50 stopinj pod žgočim soncem, pa še dodatnih 50 ali več stopinj iz pregretega motorja, pa skupna teža čez 600 kg, ki ga držiš med nogami...ja, policistkina pamet to kljub dopovedovanju ni razumela.
Je pa razumel policist na hrvaški strani. Tam smo se zaradi izkušnje na slovenski strani prebijali naprej med kolonami in ne po odstavnem pasu. Opazi nas hrvaški policist, ki se peš prebija proti meni. Kaj hudiča, ali bomo tudi za to kaznovani? Namigne mi, da naj mu sledim na odstavni pas in mi utira  pot do tja. Tam pa pokaže z roko v smeri meje in ukaže: Šibaj!!! Vsa čast! Hrvaška policija : Slovenska policija 1:0.

Beograd: Beograd ima vse kar imajo in morajo imeti prave prestolnice. Lepe palače, znamenite ulice in trge, na desetine parkov, ogromno kulturnih in športnih objektov in verjetno še dosti več, saj si je v svojem 7000 letnem obstoju, kot eno najstarejših mest v Evropi zgradilo še posebno dušo in srce, ki ga ne skriva v obliki glasbe, gledališč, zabave in kulinarike.
V vseh teh letih se je nad mestom zvrstilo kar nekaj oblastnikov, od Rimljanov, Turkov, Bolgarov, Avstro-ogrske, do trenutka ko je postalo prestolnica Kraljevine Srbije leta 1822 in kasneje še prestolnica Kraljevine SHS, pa prestolnica Jugoslavje, da bi na koncu bilo spet le glavno mesto Republike Srbije. Tako je v zgodovini tega mesta bila tudi Slovenija tesno povezana z njim.

O Beogradu ni kaj pisat in brat, tja je enostavno treba it, si vzet par dni in ga doživeti. Vsakdo bo v njem našel kaj zase. Jaz sem to priložnost imel, saj sem se pred mnogimi leti tam izobraževal na Honneywellovih računalniških sistemih in so tisti tedni bili res nepozabni.


V tem enem dnevu postanka na poti proti Sofiji ni bilo več časa kot za sprehod po Kalamegdanu, Terazijah in večerje Kot tri šešira...Za poklon našemu maršalu na Dedinjah smo si čas splanirali za naslednje jutro . To moram še posebej poudarit za nekatere moje FB 'prijatelje', ki bodo nad tem poklonom sila razočarani, vsaj eden, če to bere, bo pa mogoče celo skenslal najino 'prijateljstvo'... Ja. Nestrpnost je huda reč, dela življenje grše, razdvaja ljudi in jih na koncu dostikrat spreminja v živali... Ooooops,  malo mi je ušlo na temo, ki res ni niti najmanj primerna za pogrevanje na dopustu, saj je že tako prevroče in ta tema je sploh neprimerna, da se kjerkoli v teh mojih blogih sploh kadarkoli pojavi. No, je pa Facebook zelo primeren, da si res ne izbereš tudi v življenju napačnega prijatelja.

Bivanje: Prespali smo v družinskem hotelu MK Star. 31 € na sobo z zajtrkom. 10 € taxi do centra. Zelo zelo prijazno osebje. Priporočam.

Jutri naprej proti Sofiji, Bolgarija.

1. dan: BEOGRAD

Uuuh, jebentiš kolko polnilcev. Pred potjo morajo biti vse napravice ready in kar groza od čega vsega smo zdaj odvisni, dva mobija, fotič, garmin, prenosnik, kamera...Čez noč pred odhodom se je vse to polnilo.


Pot: Nepozabna! Miloš in Rodana sta počakala v Žusterni in potem gasa do Zagreba, kjer se dobimo še s Francijevo štajersko klapico potem pa skupaj naprej.

Cilj prvega dne: Beograd.

Pa ni šlo tako enostavno. Začelo se je z zastojem v Razdrtem zaradi prometne nesreče. Izvoz iz avtoceste in potem naprej gužva, gužva, gužva do Obrežja. Vsi pasi zabito polni. Ni ostalo drugega, kot da se v prekršku prebijemo  po odstavnem pasu do rampe. Tam pa seveda policija. Na našo srečo in nesrečo prijateljev iz GW kluba Osrednja Slovenija, ki so se slučajno našli tam ravno pred nami... 150 € po motorju... Policistka za nas ni imela časa. Odlično. Pa vendar, zaskrbljujoče nerazumevanje policistke, da se tudi v takih primerih togo drži zakonov. Zakon na žalost ni predvidel, da je v takih razmerah, pri 35 stopinjah v senci, ki pa je ni bilo, pa nekaj ur stati pod pregreto čelado na kakšnih 50 stopinj pod žgočim soncem, pa še dodatnih 50 ali več stopinj iz pregretega motorja, pa skupna teža čez 600 kg, ki ga držiš med nogami...ja, policistkina pamet to kljub dopovedovanju ni razumela.
Je pa razumel policist na hrvaški strani. Tam smo se zaradi izkušnje na slovenski strani prebijali naprej med kolonami in ne po odstavnem pasu. Opazi nas hrvaški policist, ki se peš prebija proti meni. Kaj hudiča, ali bomo tudi za to kaznovani? Namigne mi, da naj mu sledim na odstavni pas in mi utira  pot do tja. Tam pa pokaže z roko v smeri meje in ukaže: Šibaj!!! Vsa čast! Hrvaška policija : Slovenska policija 1:0.

Beograd: Beograd ima vse kar imajo in morajo imeti prave prestolnice. Lepe palače, znamenite ulice in trge, na desetine parkov, ogromno kulturnih in športnih objektov in verjetno še dosti več, saj si je v svojem 7000 letnem obstoju, kot eno najstarejših mest v Evropi zgradilo še posebno dušo in srce, ki ga ne skriva v obliki glasbe, gledališč, zabave in kulinarike.
V vseh teh letih se je nad mestom zvrstilo kar nekaj oblastnikov, od Rimljanov, Turkov, Bolgarov, Avstro-ogrske, do trenutka ko je postalo prestolnica Kraljevine Srbije leta 1822 in kasneje še prestolnica Kraljevine SHS, pa prestolnica Jugoslavje, da bi na koncu bilo spet le glavno mesto Republike Srbije. Tako je v zgodovini tega mesta bila tudi Slovenija tesno povezana z njim.

O Beogradu ni kaj pisat in brat, tja je enostavno treba it, si vzet par dni in ga doživeti. Vsakdo bo v njem našel kaj zase. Jaz sem to priložnost imel, saj sem se pred mnogimi leti tam izobraževal na Honneywellovih računalniških sistemih in so tisti tedni bili res nepozabni.

V tem enem dnevu postanka na poti proti Sofiji ni bilo več časa kot za sprehod po Kalamegdanu, po zanimivih ulicah starega centra mesta, večerje Kot tri šešira...Za poklon našemu maršalu na Dedinjah smo planirali za naslednje jutro . To moram še posebej poudarit za nekatere moje FB 'prijatelje', ki bodo nad tem poklonom sila razočarani, vsaj eden, če to bere, bo pa mogoče celo skenslal najino 'prijateljstvo'... Ja. Nestrpnost je huda reč, dela življenje grše, razdvaja ljudi in jih na koncu dostikrat spreminja v živali... Ooooops,  malo mi je ušlo na temo, ki res ni niti najmanj primerna za pogrevanje na dopustu, saj je že tako prevroče in ta tema je sploh neprimerna, da se kjerkoli v teh mojih blogih sploh kadarkoli pojavi. No,je pa Facebook dober, da si res ne izbereš tudi v življenju napačnega prijatelja.
Bivanje: Prespali smo v družinskem hotelu MK Star. 31 € na sobo z zajtrkom. Zelo zelo prijazno osebje. Priporočam.
Jutri naprej proti Sofiji, Bolgarija.

Pred turo Bolgarija - Romunija

Voda je moja očitna usoda. Pa naj bo morska, dež ali lastni pot. Vse življenje sem močno povezan z njo. Za to pa je najbolj krivo to moje veselje, ki ga imam do jadranja in vožnje z motorjem. In ravno pri tej moji izbiri konjičkov, veter in voda pluskata iz vseh smeri, z neba, valov ali lastnega potu. 

Tako je bilo tudi na letošnjem prvem potovanju na Poljsko in Ukrajino v času, ko smo v naslovnih temah dnevnikov poslušali o polovici poplavljene Evrope, midva s Tatjano pa pri 10 stopinjah  10 dni vijugala in spreminjala načrtovane poti in se na koncu kar uspešno izogibala črnim oblakom in najhujšemu.

Vse tako izgleda, da bo voda zaznamovala tudi prihodnje potovanje v Bolgarijio in Romunijo, le da ta ne bo padala z neba, ampak izpod čelade...za konec tedna namreč spet napovedujejo pasjo vročino.

In izbira med vožnjo v dežju ali pod pripeko pri 40 stopinjah Celzja in več, je izbira med slabim in slabim.

Tudi lani se nam je Bolgarija zgodila ravno ob toplem valu, le da nam bo letos, Upam, malo prizanešeno, saj bomo nekaj dni vijugali po bolgarskih in romunskih hribih, kjer bo upam kakšna stopinja manj.

Kakorkoli, v soboto zjutraj štart...prvi dan: Beograd... 674 km.
 IN OD SOBOTE NAPREJ, ČE BO LE DOVOLJ VOLJE, SE BOM NA TEJ STRANI  SPROTI OGLAŠAL...

Piran

Prvo izplutje 2013

Pa še to le za pol urce...

Tri GeneRACIJE

Tinkara