1. Dan: Pomorie(Bg) - Bukarešta(Ro) - 327 km

Spočiti in naspani po včerajšnjem mirnem dnevu smo se zjutraj ob kavi dobili le še z gostiteljem Ivom in njegovo družinico ter dvema italijanskima paroma. S Francom in Angelo se nismo utegnili posloviti, saj sta jo že navsezgodaj mahnila proti delti Donave v Romunijo. Ostala dva italijanska para pa takoj po kavici v smeri proti Albaniji, s trajektom za Brindisi in po italijanskem škornju proti Milanu. Tudi Ivo zaključuje svojo uspešno organizacijo Terre Incognite in se danes vrača domov v Sofijo.

In seveda sta tu še Miloš in Rodana, s katerima smo se danes namenili odpeljati najprej do Bukarešte in nato preko Karpatov proti domu. Vmes pa si v predvidenih štirih dneh čimbolje ogledati Transilvanijo.

Marsikaj bo treba preskočiti, saj nas čaka preko 2000 km in časa za vse ne bo.

Po enem tednu vsakodnevnih jutranjih živahnosti in priprav na vožnjo več kot dvajsetih motorjev, sem to jutro kar s čudnimi občutki v spremstvu le enega motorja odpeljal s parkirišča.

Na daljša potovanja najraje in po večini hodiva s Tatjano sama. Skupna vožnja v manjših ali večjih kolonah je velika obremenitev. Neprestano spremljanje ostalih pred seboj, da jih ne izgubiš in tistih za sabo, da jim ne zbežiš. In to kilometre in kilometre...dan za dnem. 

Skupni postanki - ali si želiš ali ne, skupni ogledi - ali te zanima ali ne, skupne večerje - ali ti paše ali ne...nobene svobode, nikoli sam. En kup odrekanj na eni strani in prisil na drugi. Zelo utrujajoče, četudi je razumevanje v skupini dobro. Izjema so tista večja zelo dobro organizirana potovanja, kot so bila lanska in letošnja po Bolgariji in pred leti tista po Grčiji, ki so nam jo pripravili grški prijatelji. Ja, s skupinskimi furami imam le malo dobrih izkušenj tudi zaradi samih ljudi. Podobne izkušnje so bile še bolj izrazite v času mojega aktivnega jadranja, ko smo se na daljših regatah na tistih nekaj kvadratih sredi odprtega morja drenjali po nekaj tednov. Tam se je že po nekaj dnevih izkazalo kdo je iz kakšnega testa.

Marsikoga za kogar misliš da ga dobro poznaš že leta, ga v resnici spoznaš šele na furi in presenečenje je popolno. Razočaranje in pokvarjen dopust pa tudi.  O tem bi lahko veliko napisal, pa raje ne bom.

Gremo raje na današnjo pot.

Začeli smo jo s prečenjem najvzhodnejšega dela Stare planine, pogorja, ki se začne na srbsko-bolgarski meji in se razpoteza več kot 500 km daleč do Črnega morja. Cesta je na trenutke strma in ovinkasta, vendar dobra. Tudi narava in vasice skozi katere brzimo zo zanimive in vožnja ni dolgočasna.

Prvi postanek v Šumenu, mestu znanem po največjem spomeniku 1300 obletnici bolgarske države. Tone in tone betona, ki v kubističnem stilu uprizarjajo bolgarsko zgodovino od njenega nastanka do danes, od religij do vojsk in vsega ostalega kar se je preko tisočletij na tem področju dogajalo.

Impesivnost, ki se jo vidi 30 km daleč je bila zgrajena leta 1981. 

Dosegljiva je po cesti, ki v vsem sovpada s tem gromozanskim spomenikom, ali pa po 1300 stopnicah direktno iz mesta.

Gremo naprej. Preden v mestu Ruse prečkamo sloviti most čez Donavo, ki povezuje Bolgarijo in Romunijo, še malo postanemo na kavici in dotankamo z namenom, da porabimo tisti bolgarski drobiž, ki nam še ostaja.

Na nekaj 100 km dolgi meji med državama, ki jo deli Donava, je bil do leta 2003 to edini most med Romunijo in Bolgarijo. Zgrajen je bil leta 1954 s sovjetsko pomočjo in je dolg skoraj 3 kilometre. 

Za ogled mesta Ruse si nismo vzeli časa. Sva si ga pa s Tatjano nekoliko bolje ogledala že lani. Klasična evropska baročna arhitektura 19. in 20. stoletja.

Bukarešta. Za ogled mesta smo prispeli dovolj zgodaj. Namestili smo se v hotelu skoraj v centru, vendar ne tako blizu, da bi si lahko pomagali le z nogami. Taxiji so tako poceni, da smo si ga z lahkoto privoščili. 2 - 3 €, potem pa še toliko za dodaten krog okoli ostalih znamenitosti, palač, spomenikov in parlamenta ter nazaj v središče mesta na večerjo.

Za voden ogled v parlament smo bili žal prepozni, vendar je zadostoval tudi le zunanji ogled te orjaške, s 340.000 kvadratnimi metri in 1100 sobami menda druge največje stavbe na svetu, ki si jo je dal zgraditi  Čaučesku po potresu 1977 s tem, da poškodovanega južnega dela mesta po potresu ni obnovil, temveč dokončno porušil.

Za gradnjo tega megalomanskega projekta je kljub nasprotovanju vsega sveta dal zrušiti 10.000 stanovanj in hiš zgodovinskih vrednosti, odstraniti 22 cerkva in prisilno so izselili 40.000 ljudi, ki so ostali brez strehe nad glavo.  

Da bi naredili prostor stanovanjskim blokom pa so že v šestdesetih letih zravnali z zemljo še približno za tretjino mestnega središča, kjer so stali mnogi zgodovinski arhitekturni spomeniki.  

Še nekaj impozantnih številk te stavbe: vdelanega je en milijon kubičnih metrov marmorja, 3500 ton kristala, 700.000 ton jekla za izdelavo vrat, oken in lestencev, 900.000 kvadratnih metrov najboljšega lesa za parket in stenske obloge, 200.000 kvadratnih metrov preprog, ki so zaradi svoje veličine bile povečini stkane kar na mestu samem, žametne zavese v katere je vtkano zlato in srebro, pettonski lestenci, tono težke zavese... V času Čaučeškovega konca leta 1989 je zgradba imela že dokončno obliko, vendar je ostal kar velik del ogromnih dvoran neopremljen in upam, da bo tako ostalo še dolgo... menda je ja konec z norci, ki so si ob lačnem narodu na eni strani, na drugi privoščili tako nerazumljivo razkošje. Če si je Čaučesku dal zgraditi svojo Elizejsko palačo (po gabaritih še večjo), so si tudi njegovi predhodniki ravno tako po Elizejskem vzorcu že leta 1935 postavili svoj slavolok zmage, ..

Na srečo je še vedno ostal del starega mestnega jedra, kjer lahko občudujemo elegantne arhitekturne mojstrovine stare Bukarešte.

 

  











Vse ulice v centru mesta so ena sama promenada z obilico kafičev in restavracij. Čisto evprosko. Tudi cene, 4 dl točene pive tja do 5 €. Ja, Vzhodni ali Mali Pariz se drugače reče Bukarešti, po novem nič več samo po arhitekturni podobnosti, ampak tudi po cenah.


 

Čas je bil, da si tudi mi privoščimo malo razkošja, saj so želodčki že veselo krulili, pa tudi ustne brbončice so bile že v polnem pričakovanju. Vsedli smo se na teraso restavracije v uličici izza Narodnega muzeja. 2x mešano meso za dve osebi. Na lesenem podstavku so dobrote izgledale lepo. In tudi dobro je bilo, razen tistih njihovih XXL čevapčičev, ki jim pravijo mici oziroma mititei. Od zunaj krasno zapečeni, notri pa skoraj krvavo rdeči. Ostali trije moji sotrpini so jih dali še dodatno zapeči, jaz sem si pa rekel, da tako pač mora bit in sem jih z veseljem pojedel, saj so bili odličnega okusa. Ko so se dodatno zakurjeni čevapi vrnili na mizo, je njihova notranjost bila še vedno tako rdeča, da jih Milošev želodec še vedno ni prenesel. Cena? Kakih 8 € po glavi s pijačo.

Hotel iz verige 'Hello Hotels' lahko priporočim le zaradi cene spanja. 26 € na sobo. Ampak zajec tiči v tem, da je doplačilo za varovano parkirišče bilo 8 € po motorju in za zajtrk še dodatnih 5 €. Pa smo tam!

 
Večja mesta mi niso všeč. Najraje jih zaobidem, pa tudi sedaj le čakam, da jo jutri mahnemo naprej.