6. - 8. Dan: Haskov - Pomorie, 305 km

Dnevi hitro tečejo mimo. Danes bomo že na še zadnji destinaciji te organizirane ture, v Pomoriu ob Črnem morju. Kot vsak dan, motorčki zabrnijo točno ob 9:00. Prva etapa je kratka.

Že po 20 kilometrih se ustavimu v majhnem naselju Alexander na ogledu Tračanske grobnice iz 4 stoletja pred Kristusom. Odkritje te grobnice uvrščajo med največje najdbe, ki so bile kdajkoli izpeljane v Bolgariji. Poleg je s pomočjo japonskega princa Akishina zgrajen muzej, kjer se nahajajo odlično izdelani dvojniki detajlov te grobnice.
Obrnemo proti Stari Zagori, mestu z dobrih 100.000 prebivalci in bujno zgodovino. Tračani, Stari Grki, Romuni in Bolgari so pustili za seboj premnoge ostanke svojih kultur, ki so zares sistematično po obdobjih lepo predstavljene v Regionalnem muzeju . Eden najzanimivejših muzejev kar sem jih videl in doživel. K temu je pripomogla še odlična vodička s svojo predstavitvijo.

Pokosli smo na prijetni senčni terasi v restavraciji ob cesti in nadaljevali pot s še samo enim postankom na kavici na glavnem trgu v Slivnu in pozno popoldne prispeli na cilj.  

Hotel resort Wineyard Pomorie.

Tukaj bomo odsedeli 3 dni. Soba je velika in udobna, z velim balkonom nad bazenom. Popoldne smo nekateri preživeli s počitkom po sobah, Ljubljančani so seveda takoj skočili v bazen, da si pomočijo razsušene mrenice med prsti, nekateri pa smo seveda najprej poskrbeli za ovlažitev naše notranjosti ob šanku bazenskega bifeja.

Za danes je na programu le še večerja v idiličnem mestecu Nesebarju, kamor se pripeljemo preko mosta iz zavijemo v zelo strnjen del starega mesta. Pred tem se je pa moralo zgoditi tudi meni. Med vožnjo se mi je odprl pokrov zadnjega kufra in polomil tudi pante, tako, da sem ga vlekel na električnih žicah kakšen kilometer za seboj in ga pošteno podrsal. Marko je rešil problem z lepilnim trakom in dokler sva vse polepila, sva tudi zaostala za ostalimi in se...izgubila. No, po kakšni uri nas je prišel iskat Paco in končno smo se znašli za obloženo mizo v samem mestnem jedru. Sama te restavracije nebi nikoli našla.

Nasebar je zelo lepo mesto. Vsaka veža, klet, zidek je namenjena turizmu. Prodaja in ponuja se vse in vsevprek. V naslednjih dneh se bova s Tatjano vrnila, da ga v miru in počasi pregledava. Strukturo turistov je težko določiti. Večina ali vsi, več ali manj priletijo z avioni. Tako, da se z avtomobilskimi oznakami ne da pomagat. Predvidevam pa, da je največ Rusov in Ukraincev.
Že takoj prvi vtis postavlja obalo Črnega morja v povsem drugačno Bolgarijo. Življenski utrip, standard, turistična ponudba in plaže se lahko primerjajo s katerokoli destinacijo na Mediteranu in marsikatero tudi prekašajo. Cene so nekoliko višje kot  v notranjosti, vendar še vedno sprejemljive. Naprimer, veliko pivo ob hotelskem bazenu 1,5€. Za kompletno kosilo s pijačo tik ob morju v mestu sva naslednji dan odštela 16€ za oba. Je pa za preskočiti pivo ali koktail na plaži, kjer cene sredi dneva, sicer ob prisotnosti disko plesalk, že skoraj prekašajo cene v boljših portoroških lokalih.

Naslednji dan, v petek, je bil še zadnji skupni dan v taki sestavi. Sozopol, ki leži nad strmo obalo Črnega morja in se nato v zalivčku ta strmina zlije v lepo peščeno mestno plažo. V mestu sem povpraševal po pantih, da si popravim vratca od kufra, vendar za železnino ni vedel nobeden. Niki mi obljubi, da bomo uredili v Burgasu, ki je večje mesto in le 20 km oddaljeno od hotela. Ok.
Zjutraj smo se skupaj odpeljali še do 55 km oddaljenega prav tako idiličnega mesteca

 
Nadaljevali smo proti še nadaljnih 20 km oddaljene reke Ropotamo. Reka se mirno izliva v Črno morje in jo obkroža zaščiten rezervat. Ob vožnji z barko do samega izliva v morje smo tudi sami lahko opazovali nekaj primerkov od 21 vrst sesalcev (srne, lisice, kune, vidre, šakali...), 260 vrst ptic, 10 vrst netopirjev, nekaj vrst kač in želv ter 50 vrst rib.



Nadaljevali smo še do Trakijskega svetišča Beglik Tash. V bistvu so to nametane skale vulkanskega izvora, ki so jih Trakijci uporabili za svoje obrede in žrtvovanja. Zanimivo je, da je svetišče bilo odkrito oz. predstavljeno javnosti šele leta 2003, saj je bilo to področje v preteklosti zaprto oz. namenjeno lovskemu prebivališču Todora Živkova za časa komunistične oblasti v Bolgariji.
Kasno popoldne smo se vrnili v hotel in tako kot prejšnji dan, nekateri v sobo, drugi v bazen in tretji ob šank.

Kot je obljubil, je Niki poskrbel za pante in je, kljub temu, da sem predlagal, da to uredimo naslednji dan, tudi takoj začel z montažo, medtem ko smo se ostali odpravili na zaključno gala večerjo s taksiji. Hvala Niki!

Na zaklučni večerji ni bilo tako 'veselo' kot lani. Mogoče je bil zato kriv ambient ali nekoliko bolj rezervirana družba ali pa dejstvo, da smo se že takoj po enajsti odpravili proti hotelu. Dejstvo je tudi, da bo moral marsikdo jutri zgodaj na pot proti domu. Midva, z Milošem in Rodano ostaneva tukaj še eno noč. Zato se nama s Tatjano ni še nič mudilo v posteljo, pa sva s bolgarskimi prijatelji posedela ob pijači do tretje ure zjutraj.

Zjutraj pa slovo od prijateljev s katerimi smo preživeli zadnjih 6 zanimivih dni. Odhajali so v večjih ali manjših skupinah in si izbrali vsak svojo pot proti domu. Nekateri skozi Grčijo, drugi proti Albaniji, nekateri direktno na Niš in domov, mi pa jutri proti Bukarešti in čez romunsko Transilvanijo do Novega sada.

Dan smo preživeli na neskončnih peščenih plažah in sprehodu po mestu.

Tura TERRA INCOGNITA II je zaključena. Zame bo ostala v spominu po dovolj dobrih hribovskih cestah ter uživanju v vožnji, Tatjani pa po nekoliko slabši hrani, kot je bila lani. Nasploh pa, videli smo dosti, namestitev in organizacija je bila odlična. Pogostitev v restavracijah pa tako tako, kar pa je tudi del bolgarske folklore, ki jo je treba spoštovati in sprejeti takšno kot je.

Za tiste, ki ste namenjeni v Bolgarijo pa nasvet: Strah pred slabimi cestami je odveč. Večinoma so dobre in sprejemljive tudi za tako vrsto motorjev kot je Goldwing. Verjetno smo prav vsi doživeli eno ali več srečanj z kakšno večjo ali manjšo luknjo na cesti. Vendar ob prevoženih dobrih 1500 km po romunskih cestah in to predvsem po Rodopih, bi se nam to lahko zgodilo kjerkoli drugje.

O doživetjih na poti domov skozi Romunijo pa naslednjič!

Lep pozdrav
Radovan